Jesensko jadranje

Tik pred zdajci si le vzamemo čas za dvodnevno jadranje. Prvi dan napadamo v veter od Sukošana do Biograda na moru "žagamo" celi dan s tolažbo, da nazaj bo šlo kot šus. Drugi dan drug veter (južni) hmm. Zapeljemo se do konca Vrgade nazaj pa za spremembo in popestritev na dan potegnemo še Gennaker, ki ga sploh prvič uporabim.

Dolomiti - Canazei

Dolomiti oktober 2010

Po dveh letih smo ponovno na poti v Dolomite natančneje v Canazei. Z odhodom taktiziramo bolj kot ne do zadnjega, in ga na koncu kar nekoliko posilimo v ne preveč idelane razmere. Vremenska napoved je fantastična žal samo glede vetra, druga zgodba pa je vlažnost. Nočni odhod se nam je obrestoval z zgodnjim prihodom v Canazei, in kar ni v navadi smo si vse za trodnevno bivanje uredili že pred odhodom na start, za piko na 'I' pa je poskrbel Weber z kombinacijo 4X6.

Po aklimatizaciji jo pičimo na Coll Rodelo. Kjer je poleg ostalih zbrana tudi češka zaseda z Renčo na čelu. Če vremenske razmere primerjam z situacijo izpred dve let je tokrat prava milina, nobenih predsodkov pred vzletom samo gremo. Jony kot vedno prvi v zraku in zagnanost bi ga skupaj z Webrom skoraj stala curaže. Ostali malce po taktiziramo za nagrado pa takoj po vzletu priletim v dežurni steber. Po par obratih pa že baza 2400. Višine niso ravno pretirane ampak vseeno dosti, da se lahko okusim famozne stene. Zapodim se proti proti prvim stenam na desni. Kumulostrada na severni strani neverjetno dobro drži, vmes še malce po šolam fanta z neko puščico. Skratka kaže, da bo šlo do sten. Nasmeh do ušes, ko lahko pozdravim na par metrov dva plezalca v steni. Ob pogledu nanj se opazi kako ogromna je ta stena. Žal ni generalnega dviganja ob steni, mi pa srečo steber pokaže zmajar. Navijem višino dneva 2500 m. V pomoč se mi priključi Mohor, oz bolje v nadlogo saj ob slikanju izgubim odločilnih 300m za povratek v steber.

Pomikamo se po dolini ven proti Canazeu. Mohor je žal malce nižji in je primoran pristati. Nekoga pred mano požira, da ni za gledat. Sam izberem drugo stran dolince. Na koncu doline srečam še Janez in Dejana, ki sta ubrala direkto špuro iz Col Rodelle. Kjer po caa 20 obupamo. Sobota. V dolini je debela plast megle. Okoli 12h se po časi prične sušit in še to samo v Canezeu ostali del doline ostane v megli preko celega dne. Vreme me preseneti saj se glede na meglo v dolini kmalu pričnejo formirati oblaki na 2400m. Ne dolgo za tem prvi že veselo jadrajo v sendviču megle in oblakov. Ta dan je jadranje omejeno le na Col Rodello.

Nedelja. Dan, ki smo ga čakali. Vlaga se že tekom noči končno posuši in prebudimo se v jasno jutro. V denarnici je ostalo še nekaj € za gondolo, ki te iz pristanka v 5-min zapelje na start. Po dveh dneh uvajanja se Dolomiti pokažejo tisto za kar smo prišli. (baza 3000). Zastavim si cilj obleteti vse zanimive stene v dosegu. Počasnost me v JZ steni Marmelade sicer stane magične višine 3000. Jony, ki je bil pol ure prej tam to uspe. Ampak nič za to, sem pa imel pred seboj že utrjeno špuro južno od Canazea. Preskočim glavno dolino in za zaključek nagrada z najbolj divjimi stenami v tem koncu. Kljub temu, da sedim na šolskem padalu me je ob pogledu na špice pod mano še vedno strah. od tod naprej se na ta dan ne da. Počasi se vračam na Col Rodello. Dan je še v polnem zagonu in na trenutke se moram že malce izogibati bazam. Klapa na tleh je že malce neučakana in ni druge, kot se jim pridružim.

Na koncu koncev se je kljub nekoliko slabše vreme v petek in soboto izkazalo kot odlično za aklimatizacijo, Nedelja pa je ponudila "prave" razmere, ki pa so vsem prebudile malce strahospoštovanja.

Ekipa: Dejan, Jony,Matevž,Miha, Mohor,Simon, Weber in Damjan

slike: http://picasaweb.google.com/damjan.lotric/Dolomiti2010#

Prenočišče: www.planber.it

vtisi popotnic iz Mehike

Naši dve popotnici sta se izkazali in zapisali oz. spesnili vtise in Mehike

hladna, vroča,

sladka,pekoča, bela in črna,

bogata in revna,

tiha,glasna, včasih oblačna,

večinoma jasna,

valovita,vetrovna, prijazna in sramežljiva

Vredna obiska in povratka :)

(Katra)

Mehika je zanimiva dežela, ki se jo splača obiskat v zimskem času, ko so visoke temperature čez dan in ob morju še znosne. Potrebno je osnovno znanje špančine, kajti z angleščino, razen v padalskih krogih, kam daleč ne prideš (niti v bolnicah izobraženi zdravniki ne znajo angleškega jezika).Škoda, da smo imeli premalo časa, in so za drugič ostali vulkančki, ki sem jih želela od blizu pogledat, pa piramide v Oaxaci in na Jukatanu, ter puščava na severu države.V lepem spominu mi je ostal Valle de Bravo, zaradi dobre padalske logistike in primernega terena tudi za bolj zelene padalce. Splača se pogledat tudi Colimo. Tam žal pristanki niso urejeni, je pa zanimv "padalski" hotelček, kjer je velika verjetnost, da te oblečenega vržejo v bazen.Ko si že utrujen od prenašanja ogromnih ruzakov, pa moraš nujno na sprostitev na obale Tihega oceana. Tam bolj na sever. Nikakor ne smeš spustiti hugotov in pinacolad, ki se priležejo ob sončnem zahodu, ko te še vedno žuli mivka za kopalkami. (Slavka)

Silvestrovanje na letalu

Pot domov 31.1- 2.1 . Iz mehike vzletimo na Silvestar ob 11:20. Že kaj kamu po vzletu se zasliši troblenje, ki označuje polnoč, Še dobro se ne obrnem mi osebje že ponuja šampanček, da opravimo protokol. Po celem dnevu lutanja in prebavnih težavah, ki se stopnujejo pri ostalih kmalu zaspimo. Preko Pariza okoli 19:00 pristanemo v Minhnu. od tam pa tokrat gladko domov.

Prevozili smo centralno Mehiko in v 4500 prevoženih kilometrih videli zimo v kratkih hlačah ;)

zadnji dan v Mehiki

Zadnji dan v Mehiki smo si hoteli vzeti malce bolj na easy. Po Slavkini in Boštjanovi žurerski noči smo dopoldan po večini prespali ostali pa smo imeli žur v riti tako da počitek ni škodil. Da pa bi se dan zapolnili še po čem drugem smo se usedli v avto in šli proti plavajočim vrtovom. Po nekaj urnam žaganju (iskanju) po mestu gor in dol je bil počasi že čas, da jo mahnemo nazaj na letališče. in od prekrasnih vrtov ni bilo nič ;) pa drugič... tako kot Jezus v Riu
Če ne veste kam v Glavnem mestu pa si želite inf. žura in še kaj..pojdite v hostel Amigo.

pocasi se priblizujemo odhodu

Danasnji dan se je za primoza posebaj pa mene zacel ze z vcerjasno vecerjo. Manjkla nam je se ena stvar, da se v kar se da vseh pogledih spoznamo Mehiko. Namrec zastrupitev z hrana. Predvidevamo, da so bili krivi rakci v neki garazni restavraciji. Mene je zacelo sravfat ze sredi noci (bruhanje in driska kakrsnje se nisem nikoli imel). Primoz je prisel skozi samo z drisko. ob 10:00 smo odsli iz obale v Mexico city. Do odhoda se mi stanje toliko poboljsa da lahko vstanem in ne bruhnem prvo minutko. Vem da bo potrebno stisniti zobe saj je pred nami dobrih 400km. med potjo dozivljam parvo moro, parkrat bruham kar sredi avtoceste. (vstavlanje na avto cesti je tu normalno, tudi sprehajanje in prodajanje razne sare je povsem normalno). Pot poskusam kar premizat. do vecera se mi satanje pocasi izbolsuje venadr se vedno cutim slabost. Upam da bo jutri bolje. No da se malo vpisem pot peljali smo se mimo padalskega spota Fortin de la Flotres, ki za razliko od ostalih placov zeleno podrocje podobno Braziliji (Castelo). imeli smo dva plana da bi leteli tu vendar so nam to dane situacije onemogocile. Avtocesta se dokaj hitro povspe na 2500m in z avtom smo ze drugic v bazi ;) Za to verigo sledi dolga ravnioca posejana z vulkani (podrocje bom poimenoval kar Puebla). Tu pa dan kot sesika povsod polno baz na 4500m. Res krasen dan. pot nadaljujemo preko prelaza Cortine de la Crouse, ki je na 3200m preko katerega tece tri pasovna avtocesta. Za njim pa koncno zahledamo neskoncno mesto Mexico. Po kaki uri voznje se mi odvali kamen od srca in padem v svojo posteljo.

Da omenim se ostale, ki so imeli vec srece z hrano in jih kaksne posebne tezave niso doletele.
Slavki se stanje vidno izoljsuje in se pocasi vraca na stara pota ;))

Sopihanje na vulkančku