Dolomiti oktober 2010
Po dveh letih smo ponovno na poti v Dolomite natančneje v Canazei. Z odhodom taktiziramo bolj kot ne do zadnjega, in ga na koncu kar nekoliko posilimo v ne preveč idelane razmere. Vremenska napoved je fantastična žal samo glede vetra, druga zgodba pa je vlažnost. Nočni odhod se nam je obrestoval z zgodnjim prihodom v Canazei, in kar ni v navadi smo si vse za trodnevno bivanje uredili že pred odhodom na start, za piko na 'I' pa je poskrbel Weber z kombinacijo 4X6.
Po aklimatizaciji jo pičimo na Coll Rodelo. Kjer je poleg ostalih zbrana tudi češka zaseda z Renčo na čelu. Če vremenske razmere primerjam z situacijo izpred dve let je tokrat prava milina, nobenih predsodkov pred vzletom samo gremo. Jony kot vedno prvi v zraku in zagnanost bi ga skupaj z Webrom skoraj stala curaže. Ostali malce po taktiziramo za nagrado pa takoj po vzletu priletim v dežurni steber. Po par obratih pa že baza 2400. Višine niso ravno pretirane ampak vseeno dosti, da se lahko okusim famozne stene. Zapodim se proti proti prvim stenam na desni. Kumulostrada na severni strani neverjetno dobro drži, vmes še malce po šolam fanta z neko puščico. Skratka kaže, da bo šlo do sten. Nasmeh do ušes, ko lahko pozdravim na par metrov dva plezalca v steni. Ob pogledu nanj se opazi kako ogromna je ta stena. Žal ni generalnega dviganja ob steni, mi pa srečo steber pokaže zmajar. Navijem višino dneva 2500 m. V pomoč se mi priključi Mohor, oz bolje v nadlogo saj ob slikanju izgubim odločilnih 300m za povratek v steber.
Pomikamo se po dolini ven proti Canazeu. Mohor je žal malce nižji in je primoran pristati. Nekoga pred mano požira, da ni za gledat. Sam izberem drugo stran dolince. Na koncu doline srečam še Janez in Dejana, ki sta ubrala direkto špuro iz Col Rodelle. Kjer po caa 20 obupamo. Sobota. V dolini je debela plast megle. Okoli 12h se po časi prične sušit in še to samo v Canezeu ostali del doline ostane v megli preko celega dne. Vreme me preseneti saj se glede na meglo v dolini kmalu pričnejo formirati oblaki na 2400m. Ne dolgo za tem prvi že veselo jadrajo v sendviču megle in oblakov. Ta dan je jadranje omejeno le na Col Rodello.Nedelja. Dan, ki smo ga čakali. Vlaga se že tekom noči končno posuši in prebudimo se v jasno jutro. V denarnici je ostalo še nekaj € za gondolo, ki te iz pristanka v 5-min zapelje na start. Po dveh dneh uvajanja se Dolomiti pokažejo tisto za kar smo prišli. (baza 3000). Zastavim si cilj obleteti vse zanimive stene v dosegu. Počasnost me v JZ steni Marmelade sicer stane magične višine 3000. Jony, ki je bil pol ure prej tam to uspe. Ampak nič za to, sem pa imel pred seboj že utrjeno špuro južno od Canazea. Preskočim glavno dolino in za zaključek nagrada z najbolj divjimi stenami v tem koncu. Kljub temu, da sedim na šolskem padalu me je ob pogledu na špice pod mano še vedno strah. od tod naprej se na ta dan ne da. Počasi se vračam na Col Rodello. Dan je še v polnem zagonu in na trenutke se moram že malce izogibati bazam. Klapa na tleh je že malce neučakana in ni druge, kot se jim pridružim.
Na koncu koncev se je kljub nekoliko slabše vreme v petek in soboto izkazalo kot odlično za aklimatizacijo, Nedelja pa je ponudila "prave" razmere, ki pa so vsem prebudile malce strahospoštovanja.
Ekipa: Dejan, Jony,Matevž,Miha, Mohor,Simon, Weber in Damjan
