Danasnji dan se je za primoza posebaj pa mene zacel ze z vcerjasno vecerjo. Manjkla nam je se ena stvar, da se v kar se da vseh pogledih spoznamo Mehiko. Namrec zastrupitev z hrana. Predvidevamo, da so bili krivi rakci v neki garazni restavraciji. Mene je zacelo sravfat ze sredi noci (bruhanje in driska kakrsnje se nisem nikoli imel). Primoz je prisel skozi samo z drisko. ob 10:00 smo odsli iz obale v Mexico city. Do odhoda se mi stanje toliko poboljsa da lahko vstanem in ne bruhnem prvo minutko. Vem da bo potrebno stisniti zobe saj je pred nami dobrih 400km. med potjo dozivljam parvo moro, parkrat bruham kar sredi avtoceste. (vstavlanje na avto cesti je tu normalno, tudi sprehajanje in prodajanje razne sare je povsem normalno). Pot poskusam kar premizat. do vecera se mi satanje pocasi izbolsuje venadr se vedno cutim slabost. Upam da bo jutri bolje. No da se malo vpisem pot peljali smo se mimo padalskega spota Fortin de la Flotres, ki za razliko od ostalih placov zeleno podrocje podobno Braziliji (Castelo). imeli smo dva plana da bi leteli tu vendar so nam to dane situacije onemogocile. Avtocesta se dokaj hitro povspe na 2500m in z avtom smo ze drugic v bazi ;) Za to verigo sledi dolga ravnioca posejana z vulkani (podrocje bom poimenoval kar Puebla). Tu pa dan kot sesika povsod polno baz na 4500m. Res krasen dan. pot nadaljujemo preko prelaza Cortine de la Crouse, ki je na 3200m preko katerega tece tri pasovna avtocesta. Za njim pa koncno zahledamo neskoncno mesto Mexico. Po kaki uri voznje se mi odvali kamen od srca in padem v svojo posteljo.
Da omenim se ostale, ki so imeli vec srece z hrano in jih kaksne posebne tezave niso doletele.
Slavki se stanje vidno izoljsuje in se pocasi vraca na stara pota ;))
sreda, 31. december 2008
torek, 30. december 2008
Kakšen dan nazaj
Prišli smo do ultra spead interneta, in dolgočasja (Damjan)
men ni nič dolgčas(Katra:))
Premik na Atlantik 29. 12. 2008
Med vožnjo pa presenečenje. Zazvoni telefon. Zahvaljujem se skrbnemu klicatelju, ki se je pozanimal za moje zdravje. Res lepo za pozornost nežne duše. Zadeva lepo napreduje. Vrat imam v opornici, hrbet pa me skoraj več ne boli. K temu je pripomogla tudi odlična maserka Katra, ki mi vsako jutro in večer z mazilom zmasira hrbet. Po prihodu v Slovenijo pa bomo uporabili našo vezo v Kliničnem centru.
Trenutno je nahajamo par kilometrov južno od Veracruza v prijetnem bungalovčku, ki pa je dosegel vrh v našem budgetu. Ampak, malo se moramo razvajat...
Lep pozdrav od Slavke, ki je praznovala rojstni dan v Acapulcu :)
ponedeljek, 29. december 2008
Puebla 28. 12. 2008
Noč je minila spet v gledanju stropa, celih 8 ur se pač ne da preležati na hrbtu... Se je pa čez dan zadeva malo umirila in se sedaj bolje počutim. Cel dan sem zabušavala v hotelčiču, ostali pa so se odpravili letet. Meni je bilo zelo dolgčas, kako so se imeli pa ostali štrije, pa naj sami opišejo.
(Slavka)
Ostali pa smo si zaželeli letenja. Odločili smo se za najbližnji štart zraven Pueble. Štart je nezgrešljiv in je viden že od daleč ampak pot do tja nas je vodila preko nešteto makadamskih cest in po nešteto zgrešenih poteh in po 3 urah blodenja obupamo na pristanku. Po glavi nam gredo že drugi načti ko nas razveseli lokalni padalec, ki ga takoj vzamemo za dnevnega vodiča. Zapelje nas do Charlija lokalnega tandem pilota, Razkaže nam lokalno mesto z baje drugo najvišjo piramido na svetu, ki pa je zasuta ;((. Pozno popolne gremo na štart, ki je v sifonu in vetra ne manjka. Jaz, Primož in Boštjan poštartamo. Glede na pozno uro nam uspe navit na dobre 3 jurcke. po slabi urici pristanemo na lokalnem pristanku.
(Slavka)
Ostali pa smo si zaželeli letenja. Odločili smo se za najbližnji štart zraven Pueble. Štart je nezgrešljiv in je viden že od daleč ampak pot do tja nas je vodila preko nešteto makadamskih cest in po nešteto zgrešenih poteh in po 3 urah blodenja obupamo na pristanku. Po glavi nam gredo že drugi načti ko nas razveseli lokalni padalec, ki ga takoj vzamemo za dnevnega vodiča. Zapelje nas do Charlija lokalnega tandem pilota, Razkaže nam lokalno mesto z baje drugo najvišjo piramido na svetu, ki pa je zasuta ;((. Pozno popolne gremo na štart, ki je v sifonu in vetra ne manjka. Jaz, Primož in Boštjan poštartamo. Glede na pozno uro nam uspe navit na dobre 3 jurcke. po slabi urici pristanemo na lokalnem pristanku.
Ovratnica ;) 27. 12. 2008
Noč po ponesrečenem pristanku je bila dooolgaaaaa. Nikakor se nisem mogla namestiti v položaj, da ne bi bolelo. Zato smo zjutraj poiskali bolnico v Oaxaci. Dohtarca tam ni znala angleško, mi pa ne špansko. Nekako sem ji dopovedala, da sem padla na hrbet in da me boli vsa hrbtenica. Malo me je prešlatala in predpisala neko mazilo, s katerim naj se mažem po bolečih delih. Za konec pa je sestra še zapičila inekcijo v rit.
Potem smo se odpravili okrog 350 km dalje proti Puebli. Med potjo smo občudovali puščavsko pokrajino z zelo zanimivimi kaktusi, ki imajo obliko zobotrebcev. V višino merijo do 5 m. Nekatri se razcepijo in zgledajo kot prava drevesa.
V Puebli s težavo najdemo kvazi hotelček, ker je vse zasedeno od mehiških turistov, ki so prišli na novoletne počitnice. Ker je mene hrbtenica kar ornk bolela, smo se ponovno odpravili na lov za bolnico. Našli smo kliniko San Jose, kjer pa nas nikakor niso hoteli spustili notri. Potem so nas napotili v private kliniko Betania. To je izgledala malo bolj zaresna bolnica, s stilu našega kliničnega centra. Simaptična dohtarca spet ni znala angleško, je pa zato bolj strokovno opravila svoje delo. Slikali so mi vrat in ugotovili, da so vretenca malo zamaknjena. Dohtarca me je opremila z ovratnico in mi dala še dvoje tablet za povrh. Vse skupaj je koštalo 1710 pesosov.
Potem smo se odpravili okrog 350 km dalje proti Puebli. Med potjo smo občudovali puščavsko pokrajino z zelo zanimivimi kaktusi, ki imajo obliko zobotrebcev. V višino merijo do 5 m. Nekatri se razcepijo in zgledajo kot prava drevesa.
V Puebli s težavo najdemo kvazi hotelček, ker je vse zasedeno od mehiških turistov, ki so prišli na novoletne počitnice. Ker je mene hrbtenica kar ornk bolela, smo se ponovno odpravili na lov za bolnico. Našli smo kliniko San Jose, kjer pa nas nikakor niso hoteli spustili notri. Potem so nas napotili v private kliniko Betania. To je izgledala malo bolj zaresna bolnica, s stilu našega kliničnega centra. Simaptična dohtarca spet ni znala angleško, je pa zato bolj strokovno opravila svoje delo. Slikali so mi vrat in ugotovili, da so vretenca malo zamaknjena. Dohtarca me je opremila z ovratnico in mi dala še dvoje tablet za povrh. Vse skupaj je koštalo 1710 pesosov.
sobota, 27. december 2008
Oaxaca drugi dan
Tokrat nas je na štart popeljal Salvador (lokalni padalec) skupaj še z enim pilotom. Na štar se po dolgi makadamski cesti zapeljemo z Salvadorjevim truckom. Šele drugič se vozim po tej prašni cesti pa jo imam že vrh glave. Kot pri vseh padalskih vodičih sledi malce teorije, predvsem to da pazimo na letališče ki jih tu v Mehiki res ne manjka. Prvi poštarta Primož malce za njim še jaz. Po dobre pol ure priplezava na 3650m tam pa se nama ustavi in kar ne gre do baze ki mora biti nekje okoli 4000. Tudi ta višinca ni slaba zato jo kar mahneva nad ravninco proti Monte Alban (osameli hribček sredi doline z znamenitimi piramidami) Saladorejve obljube da povsod dela se izneverijo in caa 15 ne najdeva nobenega konkretnega stebra. Pri piramidah vrtiva nulco ki naju počasi odnaša na NW. Primožu popusti volja in z nizko višinco poskusi srečo prav ob grebenu kar ga stane dragocene višine in tudi pristanka. Mene veter pošasi odnaša naprej in po caa 7 km drsanja po tleh končno priletim v steber. Od tu naprej je steber pri stebru pred mano se nariše kumulustrada ko koder uč. vendar težava pod njimi samo divjina ;(( po izkušnji iz Colime zaključim svoj let v zadnjem repku civilizacije. Da omenim še ostale. Boštjan brez težav pristane na pristanku, Katra izvede dve ločene predstave za piko na I pa še par prevalov po žbunju. Malce več smole pa je imela Slavka ko jo je pri pobiranju odneslo za greben kar jo je nadgradilo še z trdim pristankom na hrbet. Na sreče se že veselo smeje in upamo da bo zjutraj tudi tako. Jutri gremo naprej na zelene štarte in pristanke.
za poznavalce:
Nazaj sem se pripeljal z mehiškim Somom, ki mu je mu je bil poleg videza podoben tudi po obnašanju.
za poznavalce:
Nazaj sem se pripeljal z mehiškim Somom, ki mu je mu je bil poleg videza podoben tudi po obnašanju.
petek, 26. december 2008
Božič 25. 12. 2008
Končno spet letenje. 15 km južno od Oaxace je mestece Zaachila, ki je izhodišče za štart na hribu nad mestom. Ker smo se kar nekaj časa lovili, da smo našli cestico, ki vodi v hrib, smo imeli dovolj časa, da smo razvili hudo debato o verovanjih. Ni, da bi ponavljali...
Štart je obrnjen na vzhod. Bili smo precej pozni, da je bilo sonce že za našim hrbtom. Najprej je bilo treba poflikat Boštjanovo padalo. Potem pa je Damči šel v luft. Največja tegoba k nas je mučila so bile žice ki jih tod ne manjka. Letim po grebenu proti dolini po parih minutah končno dočakam pravo dviganje ki me povzdigne na 3 jurcke. ostali se še vedno obotavljajo in nočejo v zrak. odpeljem se nad ravnino. ves čas rijem v veter nekako mi ni do hoje iz divjine zato se odločim da po parih kilometrih pristanem ob glavni kolovozni cesti. V mesto se odpeljem z prijaznimi domačini, ki me za povrhu obdarijo z slastno mandarino.
Štart je obrnjen na vzhod. Bili smo precej pozni, da je bilo sonce že za našim hrbtom. Najprej je bilo treba poflikat Boštjanovo padalo. Potem pa je Damči šel v luft. Največja tegoba k nas je mučila so bile žice ki jih tod ne manjka. Letim po grebenu proti dolini po parih minutah končno dočakam pravo dviganje ki me povzdigne na 3 jurcke. ostali se še vedno obotavljajo in nočejo v zrak. odpeljem se nad ravnino. ves čas rijem v veter nekako mi ni do hoje iz divjine zato se odločim da po parih kilometrih pristanem ob glavni kolovozni cesti. V mesto se odpeljem z prijaznimi domačini, ki me za povrhu obdarijo z slastno mandarino.
Oaxaca 24. 12. 2008
Premik nazaj v osrčje Mehike je bil zelo naporen. Dvigniti smo se morali čez hribe na planoto na višini okoli 1500 m, kar je pomenilo nešteto ovinkov, da so naši želodčki že hoteli izvest revolucijo. Popoldne smo dospeli to tega znamenitega kolonialnega mesta. Našli smo dober hotelček v centru mesta. Ker je bil božični večer, je bil glavni trg Zocalo in okoliške ulice nabit s turisti in domačini. Vsepovsod lučke, božične zvezde, baloni, jaslice. Kmalu so se začele procesije s svetimi družinami in Jezuščki do znamenitih cerkva po mestu. Te procesije sicer potekajo 9 dni pred božičem in predstavljajo iskanje prenočišča svete družine v Betlehemu. Spredaj hodijo muskontarji s trobentami, bobni, sledi tovornjak, ki ima na prikolici sv. družino in Jezuščka, potem ljudje z lampiončki in ostali firbci. Vsaka procesija gre do ene cerkve, kjer je nato sv. maša. Vendar je bilo okoli enajste ure že vsega konec.
Premik v surfersko oazo Puerto Escondido 22. in 23. 12. 2008
Prejšnji večer so nam kuharice pripravilie kokose za zajtrk. Hitro smo jih spili in švignili naprej. Vožnja je bila naporna, ker smo bili neprespani zaradi slabega prenočišča. Tam pa sproščena atmosfera. Surferčki in dekline so paradirali/e gor in dol po plažici in ob štacunah s surfersko robo. Tudi mi smo se dali premamiti ponudbi in si nabavili »kjut« kopalke in majčke. Potem pa čof, čof v valovčke J. Še dobro, da so si fantje v Acapulcu nabavili otroške body surfke.
Naslednji dan je minil v podobnem vzdušju. Nesramno dobri hugoti, okusni rakci, pinacolade, sonce, pesek, valovi, tipčki in dekline. Z Boštjanom pa sva si privoščila izletek dobrih 50 km južno do lagune, kjer živijo krokodilčki. Turiste opremijo z »lajf đeketi«, nas napokajo v čolničke in potem odplujemo v goščavo mangrov, kjer bivajo krokodili in želve. Poslikali smo vsako žival, ki se nam je pustila pokazati.
Ko sva je vrnila na našo plažo, sva našla skurjena Damjana in Primoža, saj sta se cel dan matrala s sposojenimi surfi. Katra pa je »hvatala bravno bojo«. Ko se je sonce potopilo v morje, smo šli v turistični del z neštetimi štanti in restavracijami. Damjan je celo pokusil meskal s črvom.
Naslednji dan je minil v podobnem vzdušju. Nesramno dobri hugoti, okusni rakci, pinacolade, sonce, pesek, valovi, tipčki in dekline. Z Boštjanom pa sva si privoščila izletek dobrih 50 km južno do lagune, kjer živijo krokodilčki. Turiste opremijo z »lajf đeketi«, nas napokajo v čolničke in potem odplujemo v goščavo mangrov, kjer bivajo krokodili in želve. Poslikali smo vsako žival, ki se nam je pustila pokazati.
Ko sva je vrnila na našo plažo, sva našla skurjena Damjana in Primoža, saj sta se cel dan matrala s sposojenimi surfi. Katra pa je »hvatala bravno bojo«. Ko se je sonce potopilo v morje, smo šli v turistični del z neštetimi štanti in restavracijami. Damjan je celo pokusil meskal s črvom.
Rojstni dan v Acapulcu 21. 12. 2008
Zjutraj smo se odpravili v bližnjo restavracijo Vips. »Sovražnik« Primož mi je pripravil presenečenje. Ko je prišla natakarica po naročilo, je začel peti Vse najboljše. Vprašala je, če kdo praznuje, pa so pokazali name. Po parih minutah je prišlo pet natakaric, ki so mi prinesle kos torte in v španščini zapele neko pesem, potem pa še Vse najboljše. Bilo je prav simpatično. Kasneje mi je voščil še gospod s sosednje mize.
Sledil je sprehod po mondenem Acapulcu. Malo smo šopingirali, poslikali nebotične hotele in se pomaknili naprej ob Tihomorski obali. Sreče z iskanjem prenočišča nismo imeli, zato pa smo si privoščili pravo pojedino v okrašeni domači restavraciji na peščeni plaži. Na mizo so dobrote kar letele. Predjed s pečenimi bananami in kruhki oz. palačinkice s fižolom in sirom. Sledili sta dve okusni morski ribi. Za finale pa še dva jastoga. Njami!!!
Sledil je sprehod po mondenem Acapulcu. Malo smo šopingirali, poslikali nebotične hotele in se pomaknili naprej ob Tihomorski obali. Sreče z iskanjem prenočišča nismo imeli, zato pa smo si privoščili pravo pojedino v okrašeni domači restavraciji na peščeni plaži. Na mizo so dobrote kar letele. Predjed s pečenimi bananami in kruhki oz. palačinkice s fižolom in sirom. Sledili sta dve okusni morski ribi. Za finale pa še dva jastoga. Njami!!!
Vožnja po obmorski cesti med Colimo in Acapulkom 20. 12. 2008
Že spet se na vse zgodaj podamo na slabih 600 km dolgo pot. Ta cesta je ena manj priljubljenih, ker naj bi se po njej tihotapilo orožje in droga in naj bi prihajalo do napadov. Na srečo nič od tega nismo videli razen nešteto vojaških konrol prometa. Po naporni ovinkasti celodnevni vožnji smo v poznih večernih urah prispeli v Acapulco. Od poti nam bodo poleg nešteto vojaških kontrol ostale v spominu sanske peščene plaže zaprte z klifi. Ta del obale je dokaj neobljuden z redkimi turističnimi kraji.
Po prihodu v Acapulco si privoščimo še kratek sprehodek po prvi ulici. Precej se je dogajalo na promenadi ob plaži, kjer so različne skupine Indijancev plesale svoje plese ob zimskem solsticiju v svojih pisanih kostumih. Ker pa smo bili po dolgi vožnji precej crknjeni, smo se kmalu odpravili v hotelček. Zaspali smo kljub hrupu iz prometnih ulic.
Po prihodu v Acapulco si privoščimo še kratek sprehodek po prvi ulici. Precej se je dogajalo na promenadi ob plaži, kjer so različne skupine Indijancev plesale svoje plese ob zimskem solsticiju v svojih pisanih kostumih. Ker pa smo bili po dolgi vožnji precej crknjeni, smo se kmalu odpravili v hotelček. Zaspali smo kljub hrupu iz prometnih ulic.
V labirintu sladkornega trsa 19. 12. 2008
Dan poprej smo šli na naš prvi nočni ''žur'' z lokalnimi piloti, ki so nas povabili v prijeten lokal, v katerega zahaja večinoma mlada populacija. Ker prave zabave ni bilo, smo spet sami poskrbeli za kvasenje neumnosti, le Omar (lokalni padalski vodič) je vasih malce zastrigel z ušesi.
Med vožnjo na start nas preseneti kratka dimna erupcija na vulkanu Colima, kar se sicer dogodi večkrat na leto. Lansko leto je celo iz njega tekla lava, za domačine pa to ne pomeni nobenega vzburjenja. Važno pa je, da je erupcija potešila Slavkino željo po obisku vulkana ;)
Na štartu spet vroče za popi.... Tako kot dan poprej, prvi piloti glatko scurijo. Po dobre pol urce se razmere izboljšajo. Prvi izmed nas potegne Primož, takoj pokasira steber in že se smeji kilometer nad nami. Jaz nisem imel sreče in počasi lezem proti pristanku. Upam na rešilno bilko levo od starta. Na srečo me kotel ne razočara. Navijem nad start in se z dokaj kritično višino odpeljem nad ravnino. Sprva letim v veter, že obupavam, ko končno zadanem steber. Natežji del poti je za mano. Nad mestom se vozim iz stebra v steber, le bižina letališča mi malce vzbuja pomisleke. V smeri proti vulkanu se veter nekoliko okrepi. Nekajkrat že hočem pristat, ko spet najdem lepo dviganje in počasi zaidem nad divjino. Pristanem na nekem pašniku sredi sladkornih polj. Navigacija me zapelje na kozje stezice, dokler po dveh urah pešačenja po hribu navzdol pridem pred neprehodno goščavo. Ves obupan se odločim, da najdem ranč, ki sem ga poprej opazoval iz zraka. Tik pred sončnim zahodom najdem ranč. Psi že od daleč lajajo in ker me je skoraj napadlo krdelo psov, sem gospodarja pričakal na varni razdelji. Po parih minutah se mi nasmeje, ko zagledam prvo človeško bitje, ki me odpelje v najbližjo vas, kjer me pobere moja ekipa. Vesel, da mi ni bilo potrebno prenočiti v naravi, se zleknem v hotelsko posteljo.
Med vožnjo na start nas preseneti kratka dimna erupcija na vulkanu Colima, kar se sicer dogodi večkrat na leto. Lansko leto je celo iz njega tekla lava, za domačine pa to ne pomeni nobenega vzburjenja. Važno pa je, da je erupcija potešila Slavkino željo po obisku vulkana ;)
Na štartu spet vroče za popi.... Tako kot dan poprej, prvi piloti glatko scurijo. Po dobre pol urce se razmere izboljšajo. Prvi izmed nas potegne Primož, takoj pokasira steber in že se smeji kilometer nad nami. Jaz nisem imel sreče in počasi lezem proti pristanku. Upam na rešilno bilko levo od starta. Na srečo me kotel ne razočara. Navijem nad start in se z dokaj kritično višino odpeljem nad ravnino. Sprva letim v veter, že obupavam, ko končno zadanem steber. Natežji del poti je za mano. Nad mestom se vozim iz stebra v steber, le bižina letališča mi malce vzbuja pomisleke. V smeri proti vulkanu se veter nekoliko okrepi. Nekajkrat že hočem pristat, ko spet najdem lepo dviganje in počasi zaidem nad divjino. Pristanem na nekem pašniku sredi sladkornih polj. Navigacija me zapelje na kozje stezice, dokler po dveh urah pešačenja po hribu navzdol pridem pred neprehodno goščavo. Ves obupan se odločim, da najdem ranč, ki sem ga poprej opazoval iz zraka. Tik pred sončnim zahodom najdem ranč. Psi že od daleč lajajo in ker me je skoraj napadlo krdelo psov, sem gospodarja pričakal na varni razdelji. Po parih minutah se mi nasmeje, ko zagledam prvo človeško bitje, ki me odpelje v najbližjo vas, kjer me pobere moja ekipa. Vesel, da mi ni bilo potrebno prenočiti v naravi, se zleknem v hotelsko posteljo.
četrtek, 25. december 2008
v preteklih dneh je bil mrk na blogu. Za nami so dolge ure vožnje med tem časom smo se premaknili iz Colime v Acapulco od tam v Puerto Escondido (srfarski paradis) ter v Oaxaco kjer smo trenutno. vožnja je potekala večinoma po ovinkastih cestah. Zaradi utrujenosti in nedostopnosti interneta nam ni uspelo pisati bloga zato bomo to poskušali nadoknadiditi v naslednjih dneh. Danes gremo letet no vsaj poiskati start. zvečer pa upam da dodam report iz Colime kjer smo odleteli enega lepših letov.
petek, 19. december 2008
Colima
Zjutraj se odpeljemo v Colimo. Gps na pripelje direktno do padalskega hotela. dobri urici čakanja se končno prikaže lokalni pilot Omar. skupaj še z desetimi piloti se odpeljemo na štart kjer je noro vroče. Počasi po štartamo kjer nas spet vstavijo že znani vremenski pogoji. Želja da bi obleteli vulkan nam splahni že tik zraven hriba ;)
eno samo trplenje
Zjutraj gremo na sprehodek po peščeni plaži. Med pesačenjem srečamo ribiče, ki lovijo kar iz obale. Firbec nam napolni žepe z ribami, ki nam jih v našem prenočišču odlično pripravijo. Dan preživimo v nabiranju moči ob prijetnem tihem ocenu.
Gremo na zahod
Dan smo presedli v avtu iz Toluce smo se odpeljali v Guadalajara ogromno mesto zraven jezera Chapala. In naprej do Colime mimo slanega jezera Sayula. Ker smo bili pozni in zaradi močne inverzije smo se podali naprej na morje v Barra de Navidad. Po vzponu na vulkan smo bili prav potrebni malce sprostitve v tropskem raju.
sreda, 17. december 2008
Nevado de Toluca, 15. 12. 2008
Današnji dan je bil namenjen hribolazništvu. Sicer nas je Primož zjutraj hotel shecati, da bo dober dan za letenje, pa se ostali nismo dali. Vso robo smo napokali v avto, ker je bil namen, da se po osvojitvi vulkana premaknemo proti Guadajalari. Po parih napačnih zavojih smo našli pravo cesto do omenjenega vulkana. Do višine 4150 m vodi lepa (za Mehiko) makadam cesta. Vmes je sicer mitnica, ker je to menda nacionalni park. Ko smo se vozili gor, smo porajtali kakšna močna inverzija je čez celotno deželo. Res živimo v enem dreku.
Potem pa se je začelo zares. Moji kompanjoni so že davno presegli svoje višinske rekorde in so bili čisto vzhičeni. Malo jih je skrbelo, kako bodo prenašali takšno višino. Važno je, da smo imeli dovolj pijače, pa da nismo pretiravali s tempom.
Po kakih 15 min hoje smo prišli do sedelčka, kjer se je odprl lep pogled na dva jezerčka. Manjši je bil modre barve, večji pa zelene. Okoli pa je rob karaterja. Nismo se mogli odločiti, kje je najvišji vrh v grebenu. Odločili smo se za desno varianto. Jaz sem imela sicer idejo, da bi šla lepo okoli, pa so ostali začeli jamrat, da bo to predolgo trajalo. Katra je že malo jamrala, da ji bo srce ven skočilo, pa je vseeno lepo sledila ostalim. Primož in Damjan pa sta imela neke delavce, ki so tolkli v glavah J
Nekako smo po uri in pol osvojili nek stranski vrh, ki naj bi dosegel višino 4650 m (če je verjeti tehniki?). Boštjan se je gor privlekel s silno muko in edina želja mu je bila, da smo ga slikali zraven križev, ki so označevali ta vrh. Bilo je kar hladno, pa še precej je pihalo, tako da se je po robovih ohranil led.
Za sestop smo si izbrali melišče, ki nas je dostavilo skoraj do zelenega jezerčka. Rezultat hiterga sestopa je bil totalna zaprašenost. Vsake kvatre je kdo pristal tudi na riti, da smo zgledali res kot pujsi. Ampak bil je pa hec J
Na obali jezera so Mehičani imeli piknik, in svoj pogum so kazali s skakanjem v mrzlo vodo. Okoli jezera smo se sprehodili do potke, ki je vodila nazaj na sedelček. Za razliko od »suverene« osvojitve vrha, pa je vzpon na to sedlo vse skoraj dotolkel (sem že mislila, da bo treba klicat helikopter J). Jaz pa sem skočila še do modrega jezerčka. Na žalost je baza, ki se je naredila nad vulkanom, zakrila sonce, da nisem mogla narest kake fajn fotke. Tam je bila informacijska tabla, kjer je pisalo, da je to Laguna de la Luna (predvidevam, da je zeleno jezerce, ki je večje, Laguna del Sol).
Čakal me je le še povratek nazaj k avtu, kjer so me ostali čakali totalno sesuti, he, he, he. So bili pa vseeno veseli, da so dosegli svoje višinske rekorde.
Zaradi izleta na ta vulkan nam je zmanjkalo časa, da bi se odpeljali naprej. Na obrobju mesta Toluca smo našli en kurbiš hotel, kjer bomo morali preživeti noč. Špegli so vse naokoli sobe, pogled v kopalnico ni zastrt in tudi kondomi so pripravljeni J
Potem pa se je začelo zares. Moji kompanjoni so že davno presegli svoje višinske rekorde in so bili čisto vzhičeni. Malo jih je skrbelo, kako bodo prenašali takšno višino. Važno je, da smo imeli dovolj pijače, pa da nismo pretiravali s tempom.
Po kakih 15 min hoje smo prišli do sedelčka, kjer se je odprl lep pogled na dva jezerčka. Manjši je bil modre barve, večji pa zelene. Okoli pa je rob karaterja. Nismo se mogli odločiti, kje je najvišji vrh v grebenu. Odločili smo se za desno varianto. Jaz sem imela sicer idejo, da bi šla lepo okoli, pa so ostali začeli jamrat, da bo to predolgo trajalo. Katra je že malo jamrala, da ji bo srce ven skočilo, pa je vseeno lepo sledila ostalim. Primož in Damjan pa sta imela neke delavce, ki so tolkli v glavah J
Nekako smo po uri in pol osvojili nek stranski vrh, ki naj bi dosegel višino 4650 m (če je verjeti tehniki?). Boštjan se je gor privlekel s silno muko in edina želja mu je bila, da smo ga slikali zraven križev, ki so označevali ta vrh. Bilo je kar hladno, pa še precej je pihalo, tako da se je po robovih ohranil led.
Za sestop smo si izbrali melišče, ki nas je dostavilo skoraj do zelenega jezerčka. Rezultat hiterga sestopa je bil totalna zaprašenost. Vsake kvatre je kdo pristal tudi na riti, da smo zgledali res kot pujsi. Ampak bil je pa hec J
Na obali jezera so Mehičani imeli piknik, in svoj pogum so kazali s skakanjem v mrzlo vodo. Okoli jezera smo se sprehodili do potke, ki je vodila nazaj na sedelček. Za razliko od »suverene« osvojitve vrha, pa je vzpon na to sedlo vse skoraj dotolkel (sem že mislila, da bo treba klicat helikopter J). Jaz pa sem skočila še do modrega jezerčka. Na žalost je baza, ki se je naredila nad vulkanom, zakrila sonce, da nisem mogla narest kake fajn fotke. Tam je bila informacijska tabla, kjer je pisalo, da je to Laguna de la Luna (predvidevam, da je zeleno jezerce, ki je večje, Laguna del Sol).
Čakal me je le še povratek nazaj k avtu, kjer so me ostali čakali totalno sesuti, he, he, he. So bili pa vseeno veseli, da so dosegli svoje višinske rekorde.
Zaradi izleta na ta vulkan nam je zmanjkalo časa, da bi se odpeljali naprej. Na obrobju mesta Toluca smo našli en kurbiš hotel, kjer bomo morali preživeti noč. Špegli so vse naokoli sobe, pogled v kopalnico ni zastrt in tudi kondomi so pripravljeni J
El Penon drugič
Končno spet dan za letenje. Naš padalski vodič Raul nas z svojim kombijem odpelje na najboljši plac v okrožju Valle de Bravo XC start El Penon. Na žalost smo spet stisnjeni pod težko pokrovko (inverzijo). Naši trije korenjaki spet poletijo pred killer termiko, midva z Primožem pa računava prav nanjo. Tako kot pri prvem letu iz Penona, se spet zapodiva na desno v upanju, da bo tokrat šlo višje. Po kaki uri drgnjenjea, kaj več kot baloniranja in premetavanja ni bilo. Primož le z težavo prepričam, da ponoviva ruto iz prejšnjega leta in ponovno napadeva valle de Bravo. Na poti v dolino se nam ponavljaj zgodba, na šreco se ne ponovi v popolnosti in le preletimo plačljivi pristanek. Od tam naprej prav uživamo v ravninskem letenju in se počasi približujemo valleju. Primož se pogumno poda proti jezeru, na trenutke že skoraj podrsa ob vrhove, ko se ga veter iz jezera le usmili in ga porine na La Torre. Ves vshičen pristane ob jezeru. Ta čas nam na proti pridejo še ostali in za zaključek gremo še na večerno na La Torre.
Metulj manija
V Soboto zjutraj smo se (na veliko žalost naših fantov, ker se je obetal ''epski'' dan) odpravili par kilometrov ven iz Valle de Bravo, da bi videli kam priletijo metulji monarhi. Ti metulji priletijo več tisoč kilomerov daleč iz Kanade v Mehiko, kjer se parijo in preživijo zimo, nato odletijo proti kanadi, ampak tja prispe šele 5 generacija (ali neka takega) in tam nato odložijo jajčeca in 5 generacija metuljev se spet odpravi na dolgo pot do Mehike. Ravno zato je ta njihova migracija tako zanimiva, ker generacija metuljev, ki odleti prva v Mehiko se nikoli ne vrne nazaj v Kanado in vendarle vse naslednje generacije najdejo pot.
Seveda čisto brez zapletov ni šlo in ker je naše znanje španščine nekoliko J pomankljivo smo hitro narobe zavili iz glavne ceste in končali na privat posestvu nekega Američana. Ta se je v dani situaciji izkazal za zelo koristnega, pa še prijazen je bil, in nas je usmeril na pravo pot.
Ogled metuljev organizirajo peš ali pa si lahko pri domačinih, ki čakajo ob cesti, sposodiš konja, ki te nato v spremstvu vodiča popelje kakšne pol ure daleč v gozd, kjer se zadržujejo monarhi.
Že sama pot na konjskih hrbtih je bila kar zabavna, pa tudi nekoliko naporna, vsaj za nas, ki smo bolj ali ne nevešči jahanja. Pot je bila kar strma in moj konjiček se mi je kar zasmilil, kako je pridno grizel v klanec z mano na hrbtu. Malo pred ciljem smo razjahali in vodič nas je opozoril, da moramo biti čisto tiho, da ne zmotimo metuljev, ki smo jih opazili, da jih vedno več leta okoli nas. Ko smo po slabih petih minutah hoje prispeli na mesto, kjer se metulji zadržujejo, nam je skoraj vzelo sapo. Drevesa so dobesedno prepolna metuljev – od daleč deluje kot da z vej visijo ogromni grozdi, po zraku pa jih preletava na tisoče in v tišini slišiš samo šelestenje njihovih kril. Vodič nam pokaže samčka in samičko in razloži kako jih ločiš med seboj (samčki imajo na spodnjem delu kril majhni črni piki, na levi in na desni) . Še malo smo se poslikali in jih občudovali, nato pa smo se počasi s konji odpravili nazaj proti glavni cesti.
Polni lepih vtisov se odpeljemo proti mestu in vmes vso pozornost fantov prevzame steza za carting J. No, ni ravno zabava po mojem okusu, ampak se vseeno vsi skupaj zapodimo po stezi. Damjan se zdi najbolj zagret, ampak mu Primož in Boštjan zelo sledita, vsaj v zagretosti pa tudi Slavka ne zaostaja J. Očitno smo naredili dober vtis na lastnika, ki nam podari še dodatnih 5 minut.
Ker nam adrenalina za en dan ni dovolj, se odpravimo še na večerni let na El Penon. Jaz zapaničarim na štartu, tako da na koncu odletita le Slavka in Boštjan in zgledalo je, da neizmerno uživata, saj sta v zraku več kot uro. Ker smo večer prej pridno vadili hrbtne štarte na pristanku v Valleju, sta izvedla izpitni štart dokaj uspešno (zvečer smo analizirali video posnetke teh štartov). Mi se vmes zgubimo na poti na pristanek, ampak zdaj to že obvaladmo, zato se vseeno pravi čas snidemo J.
Na splošno je vreme tukaj, v tem letnem času, krasno, večinoma brez oblačka, ta čas v letu ne dežuje in kot pravijo lokalni piloti, vremenske napovedi sploh ne spremljajo, ker je vreme vsak dan isto J. Zjutraj in zvečer je kar hladno, okrog 10 °C, čez dan pa je prava afriška vročina in brez pokrivala in kreme za sončenje ni pametno zapustiti hiše. Edini problem so sitne muhe na pristanku, ki so nam spile že kar precej krvi.
Seveda čisto brez zapletov ni šlo in ker je naše znanje španščine nekoliko J pomankljivo smo hitro narobe zavili iz glavne ceste in končali na privat posestvu nekega Američana. Ta se je v dani situaciji izkazal za zelo koristnega, pa še prijazen je bil, in nas je usmeril na pravo pot.
Ogled metuljev organizirajo peš ali pa si lahko pri domačinih, ki čakajo ob cesti, sposodiš konja, ki te nato v spremstvu vodiča popelje kakšne pol ure daleč v gozd, kjer se zadržujejo monarhi.
Že sama pot na konjskih hrbtih je bila kar zabavna, pa tudi nekoliko naporna, vsaj za nas, ki smo bolj ali ne nevešči jahanja. Pot je bila kar strma in moj konjiček se mi je kar zasmilil, kako je pridno grizel v klanec z mano na hrbtu. Malo pred ciljem smo razjahali in vodič nas je opozoril, da moramo biti čisto tiho, da ne zmotimo metuljev, ki smo jih opazili, da jih vedno več leta okoli nas. Ko smo po slabih petih minutah hoje prispeli na mesto, kjer se metulji zadržujejo, nam je skoraj vzelo sapo. Drevesa so dobesedno prepolna metuljev – od daleč deluje kot da z vej visijo ogromni grozdi, po zraku pa jih preletava na tisoče in v tišini slišiš samo šelestenje njihovih kril. Vodič nam pokaže samčka in samičko in razloži kako jih ločiš med seboj (samčki imajo na spodnjem delu kril majhni črni piki, na levi in na desni) . Še malo smo se poslikali in jih občudovali, nato pa smo se počasi s konji odpravili nazaj proti glavni cesti.
Polni lepih vtisov se odpeljemo proti mestu in vmes vso pozornost fantov prevzame steza za carting J. No, ni ravno zabava po mojem okusu, ampak se vseeno vsi skupaj zapodimo po stezi. Damjan se zdi najbolj zagret, ampak mu Primož in Boštjan zelo sledita, vsaj v zagretosti pa tudi Slavka ne zaostaja J. Očitno smo naredili dober vtis na lastnika, ki nam podari še dodatnih 5 minut.
Ker nam adrenalina za en dan ni dovolj, se odpravimo še na večerni let na El Penon. Jaz zapaničarim na štartu, tako da na koncu odletita le Slavka in Boštjan in zgledalo je, da neizmerno uživata, saj sta v zraku več kot uro. Ker smo večer prej pridno vadili hrbtne štarte na pristanku v Valleju, sta izvedla izpitni štart dokaj uspešno (zvečer smo analizirali video posnetke teh štartov). Mi se vmes zgubimo na poti na pristanek, ampak zdaj to že obvaladmo, zato se vseeno pravi čas snidemo J.
Na splošno je vreme tukaj, v tem letnem času, krasno, večinoma brez oblačka, ta čas v letu ne dežuje in kot pravijo lokalni piloti, vremenske napovedi sploh ne spremljajo, ker je vreme vsak dan isto J. Zjutraj in zvečer je kar hladno, okrog 10 °C, čez dan pa je prava afriška vročina in brez pokrivala in kreme za sončenje ni pametno zapustiti hiše. Edini problem so sitne muhe na pristanku, ki so nam spile že kar precej krvi.
sobota, 13. december 2008
El Penon
Včeraj je bil dan D tem štiridnevnem verskem praznovanju. Parkirani avtomobili na dvorišču naše pasade so očitno odvzeli še tisti bogi signal za internet zaradi.
Končo prvi dan, ki je namenjen letenju. Z lokalnim prevozem se odplejemo na El Penon. Penon je v Valle de Bravo najboljši xc plac in je od mesta odlajen caa.30 min vožnje. Na štartu nas že čaka množica američanov, ki čakajo na svoj trenutek svobode. Dobim par inštrkcij kje se leti predvsem pa je pomembno da tu zgodaj vzletiš, ker sredi dneva skoraj ni možno zaradi močnega vetra. Nas trojcek Katra, Slavka in Boštjan sestavijo skupaj lokalni let. Midva z Primožem pa nic kaj bolje, odletiva po grebenu desno do starta. Zaradi anticiklona in inverzije sva potrebovala kar nekaj casa da sva prilezla do penona (markantna stoščasata skala). Na koncu grebena sicer prilezemo do 3200 kar pa še zmerom ni dovolj da bi odleteli čez planoto v Valle de Bravo. Po kaki uri vstrajanja obupani odletimo nazaj na penon in poskusimo po drugi poti, oziroma po dolini kjer gre cesta za ''domol'' najprej se zapodimo v hribe kjer ni ipak nič. Nad ravniono zagledam padalca, ki obeta upanje. Navijem par sto metrov in se odpeljem v kotel. Primož ostla predolgo zvest hrobom kar ga je stalo pristanka. V kotlu sicer nekaj zrukanega zagrabi samo po malce baloniranja koncam se nizje in ne vstane mi drugega kot pristanek.
Letenje je bilo luštno o desetkah ne duha, na trenutke sicer zoperno, ampak ce bi primerjal z slo bi rekel mocna dviganja z inverzno plastjo malce nad grebenom.
Danes spet dan za oglede, če bo sreca gremo z konji do znamenitih metuljev (Monarch-ov), popldan pa na lokalni startek.
Končo prvi dan, ki je namenjen letenju. Z lokalnim prevozem se odplejemo na El Penon. Penon je v Valle de Bravo najboljši xc plac in je od mesta odlajen caa.30 min vožnje. Na štartu nas že čaka množica američanov, ki čakajo na svoj trenutek svobode. Dobim par inštrkcij kje se leti predvsem pa je pomembno da tu zgodaj vzletiš, ker sredi dneva skoraj ni možno zaradi močnega vetra. Nas trojcek Katra, Slavka in Boštjan sestavijo skupaj lokalni let. Midva z Primožem pa nic kaj bolje, odletiva po grebenu desno do starta. Zaradi anticiklona in inverzije sva potrebovala kar nekaj casa da sva prilezla do penona (markantna stoščasata skala). Na koncu grebena sicer prilezemo do 3200 kar pa še zmerom ni dovolj da bi odleteli čez planoto v Valle de Bravo. Po kaki uri vstrajanja obupani odletimo nazaj na penon in poskusimo po drugi poti, oziroma po dolini kjer gre cesta za ''domol'' najprej se zapodimo v hribe kjer ni ipak nič. Nad ravniono zagledam padalca, ki obeta upanje. Navijem par sto metrov in se odpeljem v kotel. Primož ostla predolgo zvest hrobom kar ga je stalo pristanka. V kotlu sicer nekaj zrukanega zagrabi samo po malce baloniranja koncam se nizje in ne vstane mi drugega kot pristanek.
Letenje je bilo luštno o desetkah ne duha, na trenutke sicer zoperno, ampak ce bi primerjal z slo bi rekel mocna dviganja z inverzno plastjo malce nad grebenom.
Danes spet dan za oglede, če bo sreca gremo z konji do znamenitih metuljev (Monarch-ov), popldan pa na lokalni startek.
petek, 12. december 2008
Valle de Bravo
Zjutraj smo pohiteli iz Mexico Citiya, preden bi nam pajek odpeljal avto. Boštjan je bil danes voznik in se je kar izkazal, saj je promet po mestu res nemogoč - edino pravilo je da ni pravil :).
Fantje so bili že zelo nestrpni in v dobrih 3h urah smo se mimo Teluce pripeljali v bolj gorato in z borovci poraščeno pokrajino. Za seboj smo pustili rjavo pokrovko smoga velikega mesta in vsi smo kar lažje zadihali. Med vožnjo po ovinkasti cesti smo naleteli na policaje, ki so opozarjali, da moramo zmanjšati hitrost zaradi metuljev monarhov, ki vsako zimo priletijo sem iz Kanade. V Valle de Bravo smo brez težav našli ''paragliding center'', kjer smo se kar takoj zmenili za prevoz na prvi štart La Torre. Štart bi lahko bil malo večji :) in jaz sem imela kar nekj težav preden sem se spravila v zrak. Primož je seveda štartal prvi, Damjan pa se je žrtvoval, da bo šel zadnji in varno spravil v zrak mene, Slavko in Boštjana. Samo letenje je bilo lepo, panoramsko, večerno :)
Jutri zjutraj smo zmenjeni, da nas peljejo na El Penon - za katerega pravijo, da je bolj zahteven kar se letenja tiče, štart pa je bolj prostoren :)
Zvecer smo spet občudovali verne Mehičane, ki so v dooolgi procesiji nosili Gvadelupsko Marijo po ulicah mesta do glavne katedrale. Spremljali so jih ognjemeti. Za zaključek dneva smo si privoščili obilno večerjo blizu obale jezera z zelo pikantno predjedjo, da smo se znebili vseh bacilov. Tudi corona ni manjkala.
Fantje so bili že zelo nestrpni in v dobrih 3h urah smo se mimo Teluce pripeljali v bolj gorato in z borovci poraščeno pokrajino. Za seboj smo pustili rjavo pokrovko smoga velikega mesta in vsi smo kar lažje zadihali. Med vožnjo po ovinkasti cesti smo naleteli na policaje, ki so opozarjali, da moramo zmanjšati hitrost zaradi metuljev monarhov, ki vsako zimo priletijo sem iz Kanade. V Valle de Bravo smo brez težav našli ''paragliding center'', kjer smo se kar takoj zmenili za prevoz na prvi štart La Torre. Štart bi lahko bil malo večji :) in jaz sem imela kar nekj težav preden sem se spravila v zrak. Primož je seveda štartal prvi, Damjan pa se je žrtvoval, da bo šel zadnji in varno spravil v zrak mene, Slavko in Boštjana. Samo letenje je bilo lepo, panoramsko, večerno :)
Jutri zjutraj smo zmenjeni, da nas peljejo na El Penon - za katerega pravijo, da je bolj zahteven kar se letenja tiče, štart pa je bolj prostoren :)
Zvecer smo spet občudovali verne Mehičane, ki so v dooolgi procesiji nosili Gvadelupsko Marijo po ulicah mesta do glavne katedrale. Spremljali so jih ognjemeti. Za zaključek dneva smo si privoščili obilno večerjo blizu obale jezera z zelo pikantno predjedjo, da smo se znebili vseh bacilov. Tudi corona ni manjkala.
četrtek, 11. december 2008
Teotihuacan
tokrat smo se odločili izkoristimo enega izmed dnevnih izletov ki jih ponuja nas hostel. zjutraj ob desetih startamo na celodnevni izlet z zgovorno vodičko in zabavnim šoferjem, ki poleg tega da vozi turiste opravlja se delo zabavljača, pevca, prodajalca in gotovo se česa. Najprej jo pičimo na kraj kjer so se dogodile tri pomembne stvari. konkvistadorji so na tem mestu v 16 stoletju porazili Asteši imperij, ter dva krvava dogodka iz 20 stoletja. pomor protestnikov tik pred olimpijado in rušilni potres ki je v neposredni bližini porušil dve stolpnici. Dan se je že do dobra ogrel ko jo mahnemo v Gvadalupe (slo bi rekli brezje) to je romarsko središče da se reče. Na enem kraju stojijo štiri ali pet cerkva. največja sprejme 4000 ljudi, se bolj zanimiv podatek pa je da je lani ta kraj v času štiri dnevnega praznovanja obiskalo 3 miliome ljudi. Skratka vse je glomazno predvsem skrbijo da Gvadalupe živi naprej in prinaša pesuse ;). Za nas pa je vazno da je tu Slavka iz sebe izgnala smolo, ki se je je drzala prve dni.
Naslednja postaja je ogled kamnoseške delavnice in prikaz kaj vse se da izdelati iz kaktusa. Ne ni tekila edini proizvod. Za konec pa sledi se glavna stvar piramid Teotihuacana. najvišja je visoka 65 m piramida sonca. za končni vložek pa poskrbi še naš šofer Oskar z vožnjo nazaj. Če primerjam Rio je tu vsaj trikrat bolj divje. Semaforji tu ne igrajo kakšne posebne vloge, 6 pasovne ceste se preči kjer ti pade na pamet, če pa ne gre po cesti se pa pelje ob cesti.
Nasednja postaja je Valle de Bravo. če bo sreča bomo danes popoldan prvič letel juhuuuu (ajde ruzake v avto)
Naslednja postaja je ogled kamnoseške delavnice in prikaz kaj vse se da izdelati iz kaktusa. Ne ni tekila edini proizvod. Za konec pa sledi se glavna stvar piramid Teotihuacana. najvišja je visoka 65 m piramida sonca. za končni vložek pa poskrbi še naš šofer Oskar z vožnjo nazaj. Če primerjam Rio je tu vsaj trikrat bolj divje. Semaforji tu ne igrajo kakšne posebne vloge, 6 pasovne ceste se preči kjer ti pade na pamet, če pa ne gre po cesti se pa pelje ob cesti.
Nasednja postaja je Valle de Bravo. če bo sreča bomo danes popoldan prvič letel juhuuuu (ajde ruzake v avto)
sreda, 10. december 2008
hoja hoja uf in se hoja
Primoz in Katra izmučena lezita v sobi hehe.
Dan se je pričel le z enim ciljem, da si priskrbimo denar. Zaradi časovne razlike smo vsi ze na vse zgodaj pokonci, pa čeprav nenaspani. Prva banka ni daleč in glede na brazilske izkušnje tu evrov ni težko unovčit. Ze jo mahamo po glavni avenij proti glavnemu parku, Sam center prav nic ne spominja na temperamentna latinska mesta, medtem ko je periferija pravo nasprotje. V glavnem parku si je moc ogledati kup muzejev... Začnemo in končamo z antropološkim muzejem. Muzej je res ogromen oz. kar prevelik ampak vreden ogleda. V njem je zbrana celotna zgodovina Mehike od kamene dobe naprej.
Da se se malce vrnem na prvi dan, ki je bi se najbolj razburljiv. kazalo je da bomo v mehiko priveslali le trije. Pljemo se po Avstriji ko nas sredi avtoceste vstavijo rdeče luči na semaforjih. v koloni stojimo caa uro ko nam končno sporočijo da sta se BAJE v enem izmed tunelov zaletela kamiona. v negotovosti kdaj bo cesta ponovno odprta nas puščajo se nadalnje tri ure kar pomeni da Primozev in Karin let visi na nitki. Koncno po radiju sporocjo da je cesta odprta ceprav se vedno sveti rdeca tvegamo in se odpeljemo naprej. o nesreci ne duha ne sluha. Navigacija kaze da bomo v München prispeli po last check-inu. Za po vrhu pa se sneženje. na KLMju ne komplicirajo in na avijon 20 min pred vzletom vzamejo se nasa obupanca juhu. No se vedno pa pogresamo naso peto potnico, ki mora vsak hip prispeti v Mehiko. Kot zadnja, ki je zapustila München je v Parizu zamudila letalo in ji ni ostalo drugega kot da gre na enega izmed naslednjih. Ko ima hudic malade.... ima to letalo se par urno zamudo.
Danes smo se do dobra aklimatizirali in ze se pocutimo kot doma. Jutri gremo se na par krajev kamor gredo vsi, Zvecer pa prevzamemo avto in gasa pravim dogodivscinam naproti. Valle de Bravo.
Se par besedic glede vremena. Mesto je v kotlini, ki ga prekriva debela plast smoga, zjutraj sonce potrebuje kar nekaj casa da se prebije skozi oblake, racunam da bo na podezelju bolje
Slike dodam v enemu izmed naslednjih dni.
Dan se je pričel le z enim ciljem, da si priskrbimo denar. Zaradi časovne razlike smo vsi ze na vse zgodaj pokonci, pa čeprav nenaspani. Prva banka ni daleč in glede na brazilske izkušnje tu evrov ni težko unovčit. Ze jo mahamo po glavni avenij proti glavnemu parku, Sam center prav nic ne spominja na temperamentna latinska mesta, medtem ko je periferija pravo nasprotje. V glavnem parku si je moc ogledati kup muzejev... Začnemo in končamo z antropološkim muzejem. Muzej je res ogromen oz. kar prevelik ampak vreden ogleda. V njem je zbrana celotna zgodovina Mehike od kamene dobe naprej.
Da se se malce vrnem na prvi dan, ki je bi se najbolj razburljiv. kazalo je da bomo v mehiko priveslali le trije. Pljemo se po Avstriji ko nas sredi avtoceste vstavijo rdeče luči na semaforjih. v koloni stojimo caa uro ko nam končno sporočijo da sta se BAJE v enem izmed tunelov zaletela kamiona. v negotovosti kdaj bo cesta ponovno odprta nas puščajo se nadalnje tri ure kar pomeni da Primozev in Karin let visi na nitki. Koncno po radiju sporocjo da je cesta odprta ceprav se vedno sveti rdeca tvegamo in se odpeljemo naprej. o nesreci ne duha ne sluha. Navigacija kaze da bomo v München prispeli po last check-inu. Za po vrhu pa se sneženje. na KLMju ne komplicirajo in na avijon 20 min pred vzletom vzamejo se nasa obupanca juhu. No se vedno pa pogresamo naso peto potnico, ki mora vsak hip prispeti v Mehiko. Kot zadnja, ki je zapustila München je v Parizu zamudila letalo in ji ni ostalo drugega kot da gre na enega izmed naslednjih. Ko ima hudic malade.... ima to letalo se par urno zamudo.
Danes smo se do dobra aklimatizirali in ze se pocutimo kot doma. Jutri gremo se na par krajev kamor gredo vsi, Zvecer pa prevzamemo avto in gasa pravim dogodivscinam naproti. Valle de Bravo.
Se par besedic glede vremena. Mesto je v kotlini, ki ga prekriva debela plast smoga, zjutraj sonce potrebuje kar nekaj casa da se prebije skozi oblake, racunam da bo na podezelju bolje
Slike dodam v enemu izmed naslednjih dni.
torek, 9. december 2008
Mehika
buenos dias Mexico
Po vseh naporih in pripetijah med potjo smo koncno prispeli v mexico city. cakamo se slavko ki se je zadrzala v Parizu. Mi smo vcerja pozno popolne prispeli v Mexico city direktno na praznik Guadlaupe (verski praznik). po namestitvi v hostlu smo se malce razgledali po praznicnem mestu.
Hostel Moneda ni ravno prestizen, je pa v centru tako da si bomo danes ogledali center. jutri ko se nam pridruzi Slavka pa gremo na ogled piramid in ostalih znamenitosti izven centra.
Vreme je soncno temeperature pa so jesenske.
Po vseh naporih in pripetijah med potjo smo koncno prispeli v mexico city. cakamo se slavko ki se je zadrzala v Parizu. Mi smo vcerja pozno popolne prispeli v Mexico city direktno na praznik Guadlaupe (verski praznik). po namestitvi v hostlu smo se malce razgledali po praznicnem mestu.
Hostel Moneda ni ravno prestizen, je pa v centru tako da si bomo danes ogledali center. jutri ko se nam pridruzi Slavka pa gremo na ogled piramid in ostalih znamenitosti izven centra.
Vreme je soncno temeperature pa so jesenske.
Naročite se na:
Objave (Atom)