Današnji dan je bil namenjen hribolazništvu. Sicer nas je Primož zjutraj hotel shecati, da bo dober dan za letenje, pa se ostali nismo dali. Vso robo smo napokali v avto, ker je bil namen, da se po osvojitvi vulkana premaknemo proti Guadajalari. Po parih napačnih zavojih smo našli pravo cesto do omenjenega vulkana. Do višine 4150 m vodi lepa (za Mehiko) makadam cesta. Vmes je sicer mitnica, ker je to menda nacionalni park. Ko smo se vozili gor, smo porajtali kakšna močna inverzija je čez celotno deželo. Res živimo v enem dreku.
Potem pa se je začelo zares. Moji kompanjoni so že davno presegli svoje višinske rekorde in so bili čisto vzhičeni. Malo jih je skrbelo, kako bodo prenašali takšno višino. Važno je, da smo imeli dovolj pijače, pa da nismo pretiravali s tempom.
Po kakih 15 min hoje smo prišli do sedelčka, kjer se je odprl lep pogled na dva jezerčka. Manjši je bil modre barve, večji pa zelene. Okoli pa je rob karaterja. Nismo se mogli odločiti, kje je najvišji vrh v grebenu. Odločili smo se za desno varianto. Jaz sem imela sicer idejo, da bi šla lepo okoli, pa so ostali začeli jamrat, da bo to predolgo trajalo. Katra je že malo jamrala, da ji bo srce ven skočilo, pa je vseeno lepo sledila ostalim. Primož in Damjan pa sta imela neke delavce, ki so tolkli v glavah J
Nekako smo po uri in pol osvojili nek stranski vrh, ki naj bi dosegel višino 4650 m (če je verjeti tehniki?). Boštjan se je gor privlekel s silno muko in edina želja mu je bila, da smo ga slikali zraven križev, ki so označevali ta vrh. Bilo je kar hladno, pa še precej je pihalo, tako da se je po robovih ohranil led.
Za sestop smo si izbrali melišče, ki nas je dostavilo skoraj do zelenega jezerčka. Rezultat hiterga sestopa je bil totalna zaprašenost. Vsake kvatre je kdo pristal tudi na riti, da smo zgledali res kot pujsi. Ampak bil je pa hec J
Na obali jezera so Mehičani imeli piknik, in svoj pogum so kazali s skakanjem v mrzlo vodo. Okoli jezera smo se sprehodili do potke, ki je vodila nazaj na sedelček. Za razliko od »suverene« osvojitve vrha, pa je vzpon na to sedlo vse skoraj dotolkel (sem že mislila, da bo treba klicat helikopter J). Jaz pa sem skočila še do modrega jezerčka. Na žalost je baza, ki se je naredila nad vulkanom, zakrila sonce, da nisem mogla narest kake fajn fotke. Tam je bila informacijska tabla, kjer je pisalo, da je to Laguna de la Luna (predvidevam, da je zeleno jezerce, ki je večje, Laguna del Sol).
Čakal me je le še povratek nazaj k avtu, kjer so me ostali čakali totalno sesuti, he, he, he. So bili pa vseeno veseli, da so dosegli svoje višinske rekorde.
Zaradi izleta na ta vulkan nam je zmanjkalo časa, da bi se odpeljali naprej. Na obrobju mesta Toluca smo našli en kurbiš hotel, kjer bomo morali preživeti noč. Špegli so vse naokoli sobe, pogled v kopalnico ni zastrt in tudi kondomi so pripravljeni J
Ni komentarjev:
Objavite komentar