Dan poprej smo šli na naš prvi nočni ''žur'' z lokalnimi piloti, ki so nas povabili v prijeten lokal, v katerega zahaja večinoma mlada populacija. Ker prave zabave ni bilo, smo spet sami poskrbeli za kvasenje neumnosti, le Omar (lokalni padalski vodič) je vasih malce zastrigel z ušesi.
Med vožnjo na start nas preseneti kratka dimna erupcija na vulkanu Colima, kar se sicer dogodi večkrat na leto. Lansko leto je celo iz njega tekla lava, za domačine pa to ne pomeni nobenega vzburjenja. Važno pa je, da je erupcija potešila Slavkino željo po obisku vulkana ;)
Na štartu spet vroče za popi.... Tako kot dan poprej, prvi piloti glatko scurijo. Po dobre pol urce se razmere izboljšajo. Prvi izmed nas potegne Primož, takoj pokasira steber in že se smeji kilometer nad nami. Jaz nisem imel sreče in počasi lezem proti pristanku. Upam na rešilno bilko levo od starta. Na srečo me kotel ne razočara. Navijem nad start in se z dokaj kritično višino odpeljem nad ravnino. Sprva letim v veter, že obupavam, ko končno zadanem steber. Natežji del poti je za mano. Nad mestom se vozim iz stebra v steber, le bižina letališča mi malce vzbuja pomisleke. V smeri proti vulkanu se veter nekoliko okrepi. Nekajkrat že hočem pristat, ko spet najdem lepo dviganje in počasi zaidem nad divjino. Pristanem na nekem pašniku sredi sladkornih polj. Navigacija me zapelje na kozje stezice, dokler po dveh urah pešačenja po hribu navzdol pridem pred neprehodno goščavo. Ves obupan se odločim, da najdem ranč, ki sem ga poprej opazoval iz zraka. Tik pred sončnim zahodom najdem ranč. Psi že od daleč lajajo in ker me je skoraj napadlo krdelo psov, sem gospodarja pričakal na varni razdelji. Po parih minutah se mi nasmeje, ko zagledam prvo človeško bitje, ki me odpelje v najbližjo vas, kjer me pobere moja ekipa. Vesel, da mi ni bilo potrebno prenočiti v naravi, se zleknem v hotelsko posteljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar