Metulj manija

V Soboto zjutraj smo se (na veliko žalost naših fantov, ker se je obetal ''epski'' dan) odpravili par kilometrov ven iz Valle de Bravo, da bi videli kam priletijo metulji monarhi. Ti metulji priletijo več tisoč kilomerov daleč iz Kanade v Mehiko, kjer se parijo in preživijo zimo, nato odletijo proti kanadi, ampak tja prispe šele 5 generacija (ali neka takega) in tam nato odložijo jajčeca in 5 generacija metuljev se spet odpravi na dolgo pot do Mehike. Ravno zato je ta njihova migracija tako zanimiva, ker generacija metuljev, ki odleti prva v Mehiko se nikoli ne vrne nazaj v Kanado in vendarle vse naslednje generacije najdejo pot.
Seveda čisto brez zapletov ni šlo in ker je naše znanje španščine nekoliko J pomankljivo smo hitro narobe zavili iz glavne ceste in končali na privat posestvu nekega Američana. Ta se je v dani situaciji izkazal za zelo koristnega, pa še prijazen je bil, in nas je usmeril na pravo pot.
Ogled metuljev organizirajo peš ali pa si lahko pri domačinih, ki čakajo ob cesti, sposodiš konja, ki te nato v spremstvu vodiča popelje kakšne pol ure daleč v gozd, kjer se zadržujejo monarhi.
Že sama pot na konjskih hrbtih je bila kar zabavna, pa tudi nekoliko naporna, vsaj za nas, ki smo bolj ali ne nevešči jahanja. Pot je bila kar strma in moj konjiček se mi je kar zasmilil, kako je pridno grizel v klanec z mano na hrbtu. Malo pred ciljem smo razjahali in vodič nas je opozoril, da moramo biti čisto tiho, da ne zmotimo metuljev, ki smo jih opazili, da jih vedno več leta okoli nas. Ko smo po slabih petih minutah hoje prispeli na mesto, kjer se metulji zadržujejo, nam je skoraj vzelo sapo. Drevesa so dobesedno prepolna metuljev – od daleč deluje kot da z vej visijo ogromni grozdi, po zraku pa jih preletava na tisoče in v tišini slišiš samo šelestenje njihovih kril. Vodič nam pokaže samčka in samičko in razloži kako jih ločiš med seboj (samčki imajo na spodnjem delu kril majhni črni piki, na levi in na desni) . Še malo smo se poslikali in jih občudovali, nato pa smo se počasi s konji odpravili nazaj proti glavni cesti.
Polni lepih vtisov se odpeljemo proti mestu in vmes vso pozornost fantov prevzame steza za carting J. No, ni ravno zabava po mojem okusu, ampak se vseeno vsi skupaj zapodimo po stezi. Damjan se zdi najbolj zagret, ampak mu Primož in Boštjan zelo sledita, vsaj v zagretosti pa tudi Slavka ne zaostaja J. Očitno smo naredili dober vtis na lastnika, ki nam podari še dodatnih 5 minut.
Ker nam adrenalina za en dan ni dovolj, se odpravimo še na večerni let na El Penon. Jaz zapaničarim na štartu, tako da na koncu odletita le Slavka in Boštjan in zgledalo je, da neizmerno uživata, saj sta v zraku več kot uro. Ker smo večer prej pridno vadili hrbtne štarte na pristanku v Valleju, sta izvedla izpitni štart dokaj uspešno (zvečer smo analizirali video posnetke teh štartov). Mi se vmes zgubimo na poti na pristanek, ampak zdaj to že obvaladmo, zato se vseeno pravi čas snidemo J.
Na splošno je vreme tukaj, v tem letnem času, krasno, večinoma brez oblačka, ta čas v letu ne dežuje in kot pravijo lokalni piloti, vremenske napovedi sploh ne spremljajo, ker je vreme vsak dan isto J. Zjutraj in zvečer je kar hladno, okrog 10 °C, čez dan pa je prava afriška vročina in brez pokrivala in kreme za sončenje ni pametno zapustiti hiše. Edini problem so sitne muhe na pristanku, ki so nam spile že kar precej krvi.